Vsebina

Člen se črta.

Razlaga

Davčni organ je tisti, ki je dolžan nadzirati delo in poročanje davčnih zavezancev. V primerih, ko pri zavezancih ugotovi nepravilnosti, pa jih lahko oziroma jih mora kaznovati. Denarna globa potrošnika v primerih, ko ne more predložiti računa je možno razumeti kot prelaganje odgovornosti za pristojnost nadzora nad delom zavezancev, kar pa je nesprejemljivo.

Vsebina

Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi: »4. »plačilo z gotovino« je plačilo z bankovci in kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo ter drugi načini plačila, ki niso nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev;«

Razlaga

Plačilo s plačilno kartico, kreditno kartico, s čekom ali s podobnim načinom plačila ni možno šteti za plačilo z gotovino. Tako plačilo je zabeleženo pri ponudniku POS terminala, transakcijskem računu kupca in na transakcijskem računu zavezanca. Namen zakona je preprečevanje sive ekonomije in v tem primeru zakon ne sledi svojemu cilju.

Vsebina

Prvi odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(1) Če je prekršek iz 19. člena tega zakona še posebej hud zaradi višine povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi se v primeru, če je znesek povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi višji od 5.000 eurov, z globo v višini 20% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 1.000 eurov in ne več kot 15.000 eurov, kaznuje za prekršek samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo v višini 30% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 1.500 eurov in ne več kot 50.000 eurov, se kaznuje za prekršek pravna oseba, če pa se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se za prekršek kaznuje z globo v višini 45% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 3.000 eurov in ne več kot 150.000 eurov«. V drugem odstavku se besedna zveza »do 20.000« nadomesti z besedno zvezo »od 500 do 5.000«.

Razlaga

Z amandmajem črtamo določbo, da se z globo lahko kaznuje zavezanca zaradi njegovega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, saj gre za normo, ki se težko dokaže v sodnem postopku, kaj šele, da bi to lahko ustrezno ugotavljal posamezni inšpektor. Predlagani prvi odstavek je nejasen in nedoločen, saj ni določeno, kaj se šteje za še posebej hud prekršek, poleg tega pa dopušča popolnoma arbitrarno določanje globe. Zato prvi odstavek spreminjamo v smeri, kot so določene globe za posebno hude davčne prekrške, pri čemer zmanjšujemo najvišje zagrožene globe. V drugem odstavku pa črtamo možnost popolnoma arbitrarnega določanja globe, pri čemer jo tudi znižujemo.

Vsebina

V prvem odstavku se besedna zveza »Z globo od 4.000 do 75.000 eurov« nadomesti z besedno zvezo »Z globo v višini 30% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 800 eurov in ne več kot 15.000 eurov« V drugem odstavku se besedna zveza »Z globo od 10.000 do 125.000 eurov« nadomesti z besedno zvezo »Z globo v višini 45% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 2.000 eurov in ne več kot 25.000 eurov« V tretjem odstavku se besedna zveza »Z globo od 3.000 do 50.000 eurov« nadomesti z besedno zvezo »Z globo v višini 20% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 600 eurov in ne več kot 10.000 eurov« V četrtem odstavku se besedna zveza »1.200 do 10.000« nadomesti z besedno zvezo »240 do 2.000« Doda se nov peti odstavek, ki se glasi: »(5) Samozaposleni v domači in umetnostni obrti, ki samostojno kot poklic opravljajo dejavnost domače in umetnostne obrti in so registrirani pri Obrtno podjetniški zbornici v skupini dejavnosti Domača in umetnostna obrt so izvzeti iz kaznovanja po tem členu in 20. členu.«

Razlaga

Iz kaznovanja po tem členu in posledično 20. členu izvzemamo samozaposlene v domači in umetnostni obrti, ker zaradi narave panoge v kateri delujejo in nizkih prihodkov, ki jih dosegajo kaznovanje po tem členu ne bi bilo smiselno. Na isti princip kot so določene globe za posebej hude davčne prekrške v Zakonu o davčnem postopu, predlagamo, da bi se določile globe tudi v tem zakonu za hujše davčne prekrške, torej v višini oziroma določenem odstotku povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar z določenim razponom globe.

Vsebina

Naslov in besedilo 8. člena se spremenita tako, da se glasita: » 8. člen (postopek sporočanja podatkov o poslovnih prostorih zavezanca) (1) Podatki o poslovnih prostorih zavezanca za namene izvajanja postopka potrjevanja računov morajo vsebovati naslednje podatke: 1. davčno številko zavezanca, 2. oznako poslovnega prostora zavezanca, 3. identifikacijsko oznako stavbe ali dela stavbe, kjer se nahaja poslovni prostor zavezanca, kakor je določena v registru nepremičnin (številka katastrske občine, številka stavbe in številka dela stavbe), ko zavezanec izdaja račune v nepremičnem poslovnem prostoru, 4. naslov poslovnega prostora zavezanca, ko zavezanec izdaja račune v nepremičnem poslovnem prostoru, 5. vrsto poslovnega prostora zavezanca, ko zavezanec izdaja račune v premičnem poslovnem prostoru, 6. podatek o proizvajalcu ali vzdrževalcu programske opreme za izdajanje računov in 7. datum začetka veljavnosti podatkov, ki se sporočajo. (2) Zavezanec mora sporočiti podatke iz prvega odstavka tega člena za vsak posamezen poslovni prostor zavezanca, v katerem izdaja račune. Zavezanec podatke podpiše z namenskim digitalnim potrdilom in jih pošlje davčnemu organu prek vzpostavljene elektronske povezave pred prvim pošiljanjem podatkov o računu za namene potrditve računa. (3) Davčni organ preveri, če so poslani vsi podatki o poslovnem prostoru zavezanca iz prvega odstavka tega člena in če so podatki podpisani z namenskim digitalnim potrdilom. (4) Davčni organ zavezancu nemudoma pošlje potrdilo o prejemu podatkov prek vzpostavljene elektronske povezave, če sta izpolnjena pogoja iz prejšnjega odstavka. (5) Če pogoja iz tretjega odstavka tega člena nista izpolnjena, davčni organ zavezancu nemudoma pošlje sporočilo o zavrnitvi sprejema podatkov prek vzpostavljene elektronske povezave. V sporočilu navede napako, do katere je prišlo pri obdelavi podatkov. Zavezanec odpravi napako in davčnemu organu ponovno pošlje podatke o poslovnih prostorih zavezanca v potrditev. Šteje se, da je zavezanec poslal podatke o poslovnih prostorih zavezanca, ko od davčnega organa prejme potrdilo o prejemu podatkov iz četrtega odstavka tega člena. (6) Zavezanec mora davčnemu organu sporočiti podatke o vseh spremembah podatkov iz prvega odstavka tega člena za posamezni poslovni prostor zavezanca. Zavezanec spremembe podatkov sporoči pred začetkom uporabe spremenjenih podatkov na način, določen v drugem odstavku tega člena. V primeru prenehanja uporabe posameznega poslovnega prostora zavezanec davčnemu organu sporoči podatke o zaprtju poslovnega prostora. (7) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi vrste poslovnih prostorov zavezanca, vsebino in obliko sporočila za pošiljanje podatkov o poslovnih prostorih zavezanca iz prvega in šestega odstavka tega člena in protokole in varnostne mehanizme za izmenjavo podatkov, model uporabe, pri katerem se za pošiljanje in podpisovanje sporočil uporablja centralni informacijski sistem zavezanca, model uporabe, pri katerem se pošiljanje in podpisovanje elektronskih sporočil izvaja posamično na elektronskih napravah za izdajo računov, standardna sporočila o napakah in protokole postopkov v primeru napak.«.

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe o nejasnosti člena. Z amandmajem se člen uskladi z novim pojmom poslovnih prostorov zavezanca iz 5. točke 2. člena. V prvem odstavku se jasneje opredeli podatke o poslovnih prostorih zavezanca, ki jih morajo ti sporočiti davčnemu organu in se posledično briše dosedanji drugi odstavek, ki ni več potreben. Vsi nadaljnji odstavki se preštevilčijo, spremembe besedila pa so uskladitve z drugimi določbami. V šestem odstavku se doda besedilo, v skladu s katerim mora zavezanec poleg sprememb podatkov o poslovnih prostorih davčnemu organu sporočiti tudi dejstvo, da je posamezen poslovni prostor zaprl.

Vsebina

Besedilo 1. člena se spremeni tako, da se glasi: »Ta zakon določa obveznost izvajanja postopka potrjevanja računov za davčne namene pri gotovinskem poslovanju, zavezance za izvajanje postopka potrjevanja računov, izvajanje postopka potrjevanja računov, vsebino računa za namene izvajanja postopka potrjevanja računov, rok za izdajo računov, tehnične zahteve, obveznost zadržanja izdanega računa pri gotovinskem poslovanju za kupca, obdelavo podatkov za namene preverjanja zakonitosti zaposlitve in dela in nadzora pravilnosti obračuna davkov in prispevkov ter nadzor nad izvajanjem tega zakona.«.

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe. S predlagano spremembo se določba uskladi s cilji zakona.

Vsebina

V 25. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: »(1) Zavezanci lahko do 31. decembra 2017 izvajajo postopek potrjevanja računov po tem zakonu z uporabo vezane knjige računov v skladu s predpisi, ki urejajo davčni postopek. Zavezanec določi način izvajanja postopka potrjevanja računov z internim aktom iz šestega odstavka 5. člena tega zakona.«. Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(3) V primeru, ko se zavezanec odloči za izvajanje postopka potrjevanja računov z uporabo vezane knjige računov v skladu s prvim odstavkom tega člena, ne sme v istem poslovnem prostoru uporabljati elektronske naprave za izdajo računov.«. Za četrtim odstavkom se doda nov peti odstavek, ki se glasi: »(5) V obdobju iz prvega odstavka tega člena zavezancem ni potrebno dokazovati nezmožnosti vzpostavitve elektronske povezave s potrdilom Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije iz drugega odstavka 11. člena tega zakona.«.

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe. V prvem odstavku je dodan sklic na predpise, ki urejajo davčni postopek in je s tem določba usklajena z ostalimi določbami, ki urejajo postopek potrjevanja računov z uporabo vezane knjige računov. Način izdaje računov pri gotovinskem poslovanju, ki ga bo zavezanec uporabljal v prehodnem obdobju mora določiti v internem aktu. S tretjim odstavkom pa je določeno, da zavezanec v okviru posameznega poslovnega prostora ne sme poljubno menjati načinov izdaje računov, brez podlage v internem aktu. Z novim petim odstavkom pa je določen skrajni rok, do katerega zavezanci za izdajo računov še lahko uporabljajo vezano knjigo računov in izvajajo postopek naknadnega potrjevanja tako izdanih računov pri davčnem organu brez dokazovanja nezmožnosti vzpostavitve elektronske povezave z davčnim organom s potrdilom Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije.

Vsebina

Člen se črta.

Razlaga

Ista obrazložitev kot pri amandmaju k 12. členu.

Vsebina

1. točka četrtega odstavka 5. člena se spremeni tako, da se glasi: »1. oznake poslovnega prostora zavezanca,«. V tretjem odstavku se besedna zveza »plačilnih naprav« nadomesti z besedno zvezo »elektronskih naprav«. Peti in šesti odstavek se spremenita tako, da se glasita: »(5) Zaporedne številke računov iz 3. točke četrtega odstavka tega člena si morajo vsako poslovno leto slediti v neprekinjenem zaporedju po vsakem poslovnem prostoru zavezanca ali po elektronski napravi za izdajo računov v poslovnem prostoru zavezanca. (6) Zavezanec predpiše pravila za dodeljevanje zaporednih številk računov, naredi popis poslovnih prostorov zavezanca in dodeli oznake poslovnim prostorom zavezanca v internem aktu. Zavezanec mora interni akt sprejeti pred začetkom izdaje računov pri gotovinskem poslovanju. Zavezanec interni akt predloži v postopku nadzora na zahtevo davčnega organa.«. Osmi odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(8) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi način ustvarjanja, dolžino in obliko zapisa enkratne identifikacijske oznake računa iz 3. točke prvega odstavka tega člena in dolžino in obliko zapisa zaščitne oznake izdajatelja računa iz 4. točke istega odstavka.«.

Razlaga

Z dopolnitvijo 1. točke četrtega odstavka, se besedilo uskladi s pojmom iz 5. točke 2. člena. S spremembami v petem odstavku se določi, da mora številka računa omogočiti nedvoumno identifikacijo računa in se številka računa torej ne sme ponoviti. S črtanjem dela besedila petega odstavka, ki je omogočal podvajanje številk računov se določbe glede številčenja računov uskladijo s predpisi, ki urejajo davek na dodano vrednost. Zahteva se tudi, da si številke računov sledijo v neprekinjenem zaporedju po poslovnem prostoru oziroma elektronski napravi za izdajo računov skozi celotno poslovno leto. V šestem odstavku se določi rok za sprejem internega akta. Sprememba osmega odstavka je nomotehničen popravek.

Vsebina

V prvem odstavku 18. člena se točka 1. spremeni tako, da se glasi: »1. pri izvajanju postopka potrjevanja računov oziroma v postopku elektronske izmenjave podatkov z davčnim organom ne uporabi namenskega potrdila za elektronsko podpisovanje sporočil (drugi odstavek 4. člena);«. Za 4. točko se doda nova 5. točka, ki se glasi: »5 . ne pošlje podatkov o računih v predpisanem roku po prenehanju vzrokov za zamudo (tretji odstavek 9. člena in tretji odstavek 10. člena);« . Dosedanja 5. točka postane 6. točka. Dosedanja 6. točka, ki postane 7. točka se spremeni tako, da se glasi: »7. ne hrani sporočil o naknadno dodeljenih enkratnih identifikacijskih oznakah izdanih računov na predpisani način (deseti odstavek 7. člena, šesti odstavek 9. člena in sedmi odstavek 10. člena);«. Dosedanje 7., 8., in 9. točka postanejo 8., 9. in 10. točka.

Razlaga

S spremenjenima 1. in 6. točko se kazenske določbe uskladijo z materialnimi določbami. Z novo 6. točko se med kazenske določbe uvrsti neposredovanje podatkov naslednji dan po prenehanju vzrokov za zamudo iz 9. in 10. člena.

Vsebina

V drugem odstavku se beseda »dveh« nadomesti z besedo »petih«.

Razlaga

Odzivnost računalniških podjetij oziroma strokovnjakov večinoma ne omogoča odprave napak oziroma ponovne vzpostavitve povezav v roku dveh delovnih dneh, zato predlagamo podaljšanje roka.

Vsebina

Drugi odstavek 11. člena se spremeni tako, da se glasi: »(2) Zavezanec mora nezmožnost vzpostavitve elektronske povezave za izmenjavo podatkov dokazati s potrdilom Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, ki je za zavezanca brezplačno in velja eno leto od dneva izdaje. Zavezanec pridobi potrdilo na podlagi vloge.«. Peti odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(5) Za obveznost potrjevanja računov po tem členu se smiselno uporabljajo določbe 4., 8. in petega do sedmega odstavka 10. člena tega zakona.« .

Razlaga

Z amandmajem v drugem odstavku se določi, da je izdaja potrdila Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije o nezmožnosti vzpostavitve elektronske povezave na določeni lokaciji, na kateri ima zavezanec poslovni prostor v katerem izdaja račune pri gotovinskem poslovanju, za zavezanca brezplačna. Stroški postopka bremenijo zavezanca le v primeru zavrnitve izdaje potrdila z odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Amandma v petem odstavku sledi pripombi Zakonodajno pravne službe in natančneje opredeljuje, katere določbe 10. člena se smiselno uporabljajo za obveznost potrjevanja računov v primerih izdaje računov z uporabo vezane knjige računov, ko zavezanec izdaja račune na področjih, kjer ni mogoča vzpostavitev elektronske povezave.

Vsebina

Naslov člena se spremeni tako, da se glasi: »(nadzor in poročanje)« Doda se novi peti odstavek, ki se glasi: »(5) Davčni organ na svoji spletni strani mesečno objavlja poročilo o delovanju centralnega informacijskega sistema Finančne uprave RS, predvsem podatke o povprečnem času trajanja postopkov dodeljevanja identifikacijskih oznak računov in izpadih tega sistema.«

Razlaga

V predlogu zakona so določene številne obveznosti zavezancev in drakonske kazni v kolikor teh obveznosti ne izpolnjujejo, medtem, ko za davčni organ ni določene niti obveznosti poročanja o delovanju njegovega informacijskega sistema, ki je ključen za izvajanje tega zakona. Poleg tega je spremljanje delovanja sistema in poročanje o delovanju sistema predpogoj za njegovo nadgrajevanje in izboljševanje.

Vsebina

Besedilo 17. člena se spremeni tako, da se glasi: »Z globo 40 eurov se kaznuje za prekršek kupec blaga oziroma prejemnik storitve, če ne prevzame in zadrži računa neposredno po odhodu iz poslovnega prostora oziroma ga na zahtevo ne predloži pooblaščeni osebi (drugi odstavek 12. člena).«.

Razlaga

Z amandmajem se ukine globa v razponu za prekršek kupca in besedilo člena uskladi z materialno določbo (12. člen).

Vsebina

Četrta točka se spremeni tako, da se glasi: »4. »plačilo z gotovino« je plačilo z bankovci in kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo.«

Razlaga

Za plačilo z gotovino ni možno šteti druge načine plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev, predvsem pa za plačila z gotovino ni možno šteti plačila s plačilno ali kreditno kartico, čekom in druge podobne načina plačila. Za ta plačila je namreč zagotovljena sledljivost denarnega toka. Predlagana definicija »plačilo z gotovino« bo prizadela predvsem društva in neprofitne organizacije, ki omogočajo plačilo članarin oziroma naročnin svojim članom tudi preko interneta z uporabo plačilne kartice (neposredno ali posredno preko PayPal, Skrill in podobno) ali monete, saj bodo morala nabaviti ustrezen program in kriti stroške vzdrževanja takega programa. Predlagana definicija »plačilo z gotovino« pa ni samo neživljenjska, temveč je tudi nestrokovna in v nasprotju z samo seboj, saj je v tretji točki istega člena definicija »računi pri gotovinskem poslovanju« so računi, izdani za dobavo blaga in storitev, ki so delno ali v celoti plačani z gotovino. Posebej opozarjamo tudi na obrazložitev Finančne uprave RS (FURS), ki je odgovorilo na vprašanje v zvezi s spremenjenim pravilnikom o izvajanju zakona o davčnem postopku. Vprašanje se je glasilo: Ali se plačilo s plačilno kartico šteje za gotovinsko plačilo ali plačilo na TRR? Odgovor FURS: Z vidika izvajanja Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku plačilo s plačilnimi in kreditnimi karticami ne pomeni gotovinskega poslovanja, saj je pri tovrstnem poslovanju zagotovljena sledljivost denarnega toka.

Vsebina

V drugem odstavku 7. člena se črta beseda »ustreznim«. V tretjem odstavku se črta besedilo »Za enkratno identifikacijsko oznako računa se uporablja kratica EOR.«. Četrti in peti odstavek se spremenita tako, da se glasita: »(4) Zavezanec mora prek elektronske naprave za izdajo računov kupcu izdati račun, ki vsebuje podatke iz prvega in četrtega odstavka 5. člena tega zakona, razen, če ni s tem zakonom drugače določeno. (5) Zavezanec mora za opravljeno dobavo blaga ali storitev izdati račun najpozneje, ko je dobava opravljena in prejeto plačilo z gotovino.«. Za petim odstavkom se dodajo nov šesti, sedmi in osmi odstavek, ki se glasijo: »(6) Ne glede na prejšnji odstavek lahko zavezanec izda skupni račun v petih dneh po poteku meseca, v katerem je bila opravljena dobava blaga ali storitev, če je bila dobava opravljena davčnemu zavezancu v zvezi z opravljanjem dejavnosti prevoza potnikov ali blaga. (6) V primerih, ko račun ni plačan neposredno ob izdaji in ob njegovi izdaji ni znano, ali bo plačan z gotovino, lahko zavezanec izda račun brez enkratne identifikacijske oznake računa. Če je račun naknadno plačan z gotovino, zavezanec pošlje davčnemu organu podatke o računu iz drugega odstavka 6. člena tega zakona v desetih delovnih dneh od dneva plačila računa. Davčni organ poslanim podatkom o računu dodeli enkratno identifikacijsko oznako računa in jo pošlje zavezancu kot potrdilo o prejemu naknadno poslanih podatkov o izdanem računu. (7) Zavezanec, ki opravlja storitve prek avtomatov, lahko izda račun brez enkratne identifikacijske oznake računa. Zavezanec pošlje davčnemu organu podatke o računu iz drugega odstavka 6. člena tega zakona v desetih delovnih dneh od dneva izdaje računa. Davčni organ poslanim podatkom o računu dodeli enkratno identifikacijsko oznako in jo pošlje zavezancu kot potrdilo o prejemu naknadno poslanih podatkov o izdanem računu.«. Za dosedanjim šestim odstavkom, ki postane deveti odstavek, se doda nov deseti odstavek, ki se glasi: »(10) V primerih iz sedmega, osmega in devetega odstavka tega člena mora zavezanec hraniti podatek o enkratni identifikacijski oznaki računa skupaj s kopijo izdanega računa v skladu s sedmim odstavkom 5. člena tega zakona.«. Dosedanja sedmi in osmi odstavek postaneta enajsti in dvanajsti odstavek.

Razlaga

Amandmaja k drugemu in tretjemu odstavku sledita pripombam Zakonodajno pravne službe in sta nomotehnične narave. Z dopolnitvijo četrtega člena se omogoča izdaja računa brez popolnih podatkov na računu v primerih, ko to dovoljuje zakon. V petem odstavku se spremeni rok za izdajo računa pri gotovinskem poslovanju tako, da je zavezanec dolžen izdati račun najkasneje v trenutku, ko sta izpolnjena dva pogoja, in sicer izvršeno plačilo in opravljena dobava blaga oziroma storitve. V vseh ostalih primerih glede časa izdaje računa veljajo obstoječa pravila za izdajo računov. Določba, kot je bila prvotno zapisana, je bila problematična zlasti z vidika izdaje računa v primeru, ko je plačilo prejeto, dobava pa bo opravljena kasneje. Po obstoječi ureditvi za namene DDV je namreč predvidena obveznost izdaje računa za vsako predplačilo, ki ga davčni zavezanec prejme, preden je opravljena dobava blaga ali storitev. Dopušča pa se možnost, da če davčni zavezanec še ni izdal računa za prejeto predplačilo, vendar je do roka za predložitev obračuna DDV za davčno obdobje, v katerem je prejel predplačilo, izdal račun za opravljeno dobavo blaga ali storitev, mu ni treba izdati računa za predplačilo (npr. prejeto plačilo 26.5., izdaja računa do 30.6., ko je tudi rok za predložitev obračuna DDV). Takšna ureditev je predvidena zlasti pri internetni prodaji ali pa v primerih izdaje skupnega računa za dobave blaga ali storitev v zvezi z opravljanjem dejavnosti prevoza potnikov ali blaga. V navedenih primerih je izdaja računa najpozneje ob prejemu plačila z gotovino za izvajalce internetne prodaje iz tehničnih razlogov izredno problematična, saj bi moral biti račun izstavljen že ob prejemu naročila, ne pa ob pošiljanju blaga kupcu. Z dodanim novim šestim odstavkom 7. člena se uvaja izjema glede roka za izdajo računa za zavezance, ki po trenutno veljavni ureditvi izdajajo skupne račune za opravljene dobave blaga ali storitev v zvezi z opravljanjem dejavnosti prevoza potnikov ali blaga. Navedeno pomeni, da je predmet davčnega potrjevanja skupni račun, ki ga je zavezanec dolžan izdati v petih dneh po poteku meseca v katerem je bila opravljena dobava in ne nastane obveznost izdaje računa ob prejemu plačila z gotovino (v teh primerih je plačilo opravljeno s plačilnimi/ kreditnimi karticami, npr. DKV, UTA, Shell, OMW, … na podlagi sklenjene pogodbe dobavitelja in izdajatelja plačilne/kreditne kartice, skupni računi pa so praviloma izdani dvakrat na mesec). Izjema se predlaga zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obravnavi zahtevkov za vračilo DDV tujih davčnih zavezancev – avtoprevoznikov za goriva, maziva, motorno olje, dodatkov k gorivu, hladilne tekočine…za kar imajo po DDV zakonodaji pravico do vračila oziroma odbitka DDV. Izjema velja tudi za tuje davčne zavezance, ki se zaradi opravljanja dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v Sloveniji morajo identificirati za namene DDV v Sloveniji kot tudi za davčne zavezance s sedež v Sloveniji, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoza potnikov in blaga. Izjema pa ne velja za vse ostale dobave (npr. za nakup pijače, hrane ipd. na bencinskih servisih), ki niso povezane z dejavnostjo cestnega prevoza potnikov in blaga, pa so plačane z istimi karticami. Glavni namen izjeme je preprečevanje goljufij, ki jih je davčni organ, še pred možnostjo izdajanja takšnih skupnih računov, v preteklosti ugotavljal pri obravnavi zahtevkov za vračilo DDV oziroma pri davčnem nadzoru (»pobiranje računov«, ki so jih drugi (praviloma osebe, ki niso davčni zavezanci) pustili na bencinskih servisih, na podlagi katerih je davčni zavezanec zahteval ponovno izdajo računa s predpisanimi podatki za davčne zavezance). Z izdajanjem skupnih računov se tako preprečuje dvakratno izdajanje računov, v čim večji možni meri pa se prepreči tudi uveljavljanje vračila DDV po fiktivnih računih za dobave, ki dejansko niso bile opravljene davčnemu zavezancu, predvsem pa se omogoči večji nadzor (skupnih računov je bistveno manj od posameznih računov). Omejitev na dejavnost cestnega prevoza potnikov in blaga pa je predvidena iz razloga, ker so bile tovrstne nepravilnosti ugotovljene prav v teh dejavnostih, v drugih dejavnostih pa praviloma ne. Z novima sedmim in osmim odstavkom se uredi naknadna pridobitev enkratne identifikacijske oznake računov v primerih, ko ne obstaja možnost potrditve računa pri davčnem organu v času same izdaje računa z uporabo elektronske naprave za izdajo računov. V teh primerih zavezanec izda račun z vsemi obveznimi podatki na računu, vendar brez enkratne identifikacijske oznake računa. V sedmem odstavku je določeno, da lahko naknadno potrditev računa izvede zavezanec, ki je kupcu izdal račun z določenim rokom plačila in v času izdaje računa zavezanec ni razpolagal s podatkom o načinu plačila, ki bo izvedeno naknadno. V teh primerih lahko zavezanec v roku desetih delovnih dni po prejemu plačila davčnemu organu posreduje podatke o računu, plačanem z gotovino, in od davčnega organa pridobi enkratno identifikacijsko oznako računa. V osmem odstavku pa je določeno, da lahko zavezanec, ki opravlja storitve iz avtomata prav tako izda račun z vsemi obveznimi podatki na računu brez enkratne identifikacijske oznake računa ter v roku desetih delovnih dni po izdaji računa posreduje davčnemu organu podatke o izdanem računu za namene pridobitve enkratno identifikacijsko oznako računa. Dosedanji šesti odstavek se preštevilči v deveti odstavek, z novim desetim odstavkom pa se določi rok hrambe naknadno dodeljenih enkratnih identifikacijskih oznak računov iz sedmega, osmega in devetega odstavka skladno z ureditvijo hrambe podatkov v ostalih členih. Dosedanja sedmi in osmi odstavek se preštevilčita.

Vsebina

Briše se piko in na koncu stavka doda besedilo: »v kolikor zavezanec stori oziroma ponovi isti prekršek v roku 365 dni«.

Razlaga

Izrekanje glob za prekrške bi moralo imeti »vzgojni« oziroma preventivni namen, ne pa namen polnjenja državnega proračuna. Izrekanje glob v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe je upravičeno in smiselno samo v primeru, da zavezanec v določenem časovnem obdobju stori oziroma ponovi isti prekršek.

Vsebina

Drugi odstavek 12. člena se spremeni tako, da se glasi: »(2) Kupec blaga oziroma prejemnik storitve mora prevzeti račun in ga zadržati neposredno po odhodu iz poslovnega prostora in ga na zahtevo predložiti pooblaščeni osebi davčnega organa ali Tržnega inšpektorata Republike Slovenije.«. Tretji odstavek se črta. Dosedanji četrti odstavek postane tretji odstavek

Razlaga

V drugem odstavku se organ v skladu za zakonom, ki ureja tržno inšpekcijo nadomesti s polnim nazivom Tržni inšpektorat Republike Slovenije. S črtanjem dosedanjega tretjega odstavka, ki je urejal obveznosti prevzema in roka hrambe računa za dobavljeno blago oziroma opravljeno storitev s strani kupca v primeru dobave blaga oziroma storitev v prostorih kupca se sledi pripombam nadzornih organov o zelo omejenih možnostih izvajanja nadzora v teh primerih in pripombam nevladnih organizacij o nesorazmernem posegu v zasebnost posameznikov. Četrti odstavek se preštevilči.

Vsebina

Amandma k 3. členu se spremni tako, da se glasi : Besedilo 3. člena se spremeni tako, da se glasi: "(1) Zavezanka oziroma zavezanec za izvajanje postopka potrjevanja računov (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) je oseba iz prvega in drugega odstavka 31. člena ZDavP-2, ki mora izdati račun. (2) Ne glede na prejšnji odstavek se za zavezanca ne šteje davčni zavezanec v naslednjih primerih: 1. dobave blaga, ki jih opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji in za katere se kot kraj dobave po predpisih, ki urejajo davek na dodano vrednost, šteje Republika Slovenija, če skupna vrednost teh dobav v tekočem koledarskem letu oziroma v preteklem koledarskem letu presega 35.000 eurov, ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj teh dobav Republika Slovenija; 2. dobava telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev, ki jih opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji, osebam, ki niso davčni zavezanci, po predpisih, ki urejajo davek na dodano vrednost; 3. kontinuiranih dobav blaga in storitev naročniku, v dejavnostih oskrbe z električno energijo, plinom in paro, oskrbe z vodo, ravnanja z odplakami in odpadki, ter telekomunikacijski dejavnosti, opravljenih na podlagi sklenjene pogodbe o dobavi med dobaviteljem in naročnikom, pri čemer dobavitelj račune izdaja množično, z uporabo sistema avtomatske obdelave podatkov ločeno od blagajniških mest, periodično v vnaprej dogovorjenih časovnih intervalih, za plačilo prek univerzalnega plačilnega naloga, ter se računi naročniku vročijo preko izvajalca poštnih storitev, po elektronski poti oziroma na drug primerljiv način, plačilo računa pa se izvrši naknadno, po izdaji takšnega računa in ni neposredno povezano s posamezno dobavo blaga oziroma storitev. (3) Davčni zavezanec, ki izdaja račune v različnih dejavnostih, se ne šteje za zavezanca le glede izdaje računov za dobave iz drugega odstavka tega člena.". "

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe. Spremembe prvega odstavka so nomotehnični popravki, spremembe v drugem in tretjem odstavku so nujne za jasno razločevanje zavezanca za davek od zavezanca za izvajanje postopka potrjevanja računov po predlogu zakona. V drugem odstavku je dodana nova tretja točka, po kateri se za zavezanca za davčno potrjevanje računov ne šteje dobavitelj, za opravljene dobave blaga in storitev v taksativno določenih dejavnostih (oskrba z električno energijo, plinom in paro, oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, ter telekomunikacijska dejavnost) povzetih po standardni klasifikaciji dejavnosti, pri čemer so določeni še dodatni pogoji: - gre za kontinuirane dobave blaga posameznemu naročniku; - da se računi izdajajo množično, torej z uporabo sistema avtomatske obdelave podatkov, ločeno od blagajniških mest; - računi se izdajajo periodično, v vnaprej dogovorjenih časovnih intervalih; - računi se naročniku posredujejo po pošti, po elektronski poti ali na drug primerljiv način; - plačilo tako izdanega računa se ne izvrši ob izdaji in prejemu računa dobavitelju ampak naknadno, in ne neposredno ob prevzemu blaga oziroma izvedbi storitve s strani dobavitelja. S to določbo se ureja problematiko množičnega izdajanja računov, praviloma v obliki univerzalnih plačilnih nalogov, ki jih za kontinuirane periodične dobave blaga in storitev dobavitelji izdajajo in posredujejo naročnikom. Sem spadajo zlasti dobava električne energije ter dobava blaga in storitev v okviru tako imenovanih komunalnih storitev (pitna voda, odvoz smeti in odvajanje odplak) in oskrba z energenti za ogrevanje (zemeljski plin, para, daljinsko ogrevanje) ter telekomunikacije (internet, telefon). Gre za primere, ko naročniki praviloma nimajo neposrednega stika z dobaviteljem ampak dobavitelji opravljajo dobavo blaga in storitev preko distribucijskih omrežij (elektrika, voda, plin, daljinsko ogrevanje, odvajanje odplak) oziroma preko telekomunikacijskih povezav (kabelskih ali brezžičnih) oziroma opravljajo storitve v okviru dogovorjenih intervalov brez potrebe po neposrednem stiku z naročnikom (odvoz smeti). Ker v teh primerih praviloma ni neposrednega stika med naročnikom in dobaviteljem oziroma izdaja računa ni neposredno časovno povezana s posamezno dobavo saj gre za kontinuirane dobave, dobavitelj pa prejme plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma opravo storitev obdobno in ločeno od samih dobav blaga oziroma storitev, takšni računi ne zapadejo pod obveznost davčnega potrjevanja računov. Za vse druge dobave blaga in storitev, ki ne spadajo v okvir zgoraj taksativno navedenih dejavnosti, pa so dobavitelji dolžni izvajati postopek davčnega potrjevanja računov. Dejavnosti, za katere je določena izjema od obveznosti potrjevanja računov, so določene restriktivno, upoštevaje cilje zakona, in so omejene zgolj na področja zagotavljanja osnovnih materialnih dobrin in storitev, katerih trajno in nemoteno zagotavljanje je v širšem družbenem interesu z namenom zagotavljanja temeljnih potreb za delovanje družbe. Tako za gospodinjstva kot za poslovne subjekte je zagotavljanje električne energije ter dobava blaga in storitev v okviru tako imenovanih komunalnih storitev (pitna voda, odvoz smeti in odvajanje odplak) oskrba z energenti za ogrevanje (zemeljski plin, para, daljinsko ogrevanje) nujna v družbi kot je organizirana dandanes. Prav tako so tudi telekomunikacijske storitve (internet in telefonija) postale osnovna potreba v sodobni družbi tako za gospodinjstva kot tudi za gospodarske subjekte. Na tem temelji tudi predlog zakona, saj vsem zavezancem nalaga vzpostavitev elektronske povezave z davčnim organom za namene posredovanja podatkov o računih. Za dobave blaga in storitev na z zakonom taksativno določenih področjih se praviloma izdajajo računi za negotovinsko poslovanje ter se ti računi plačujejo z uporabo univerzalnega plačilnega naloga pri ponudnikih plačilnih storitev oziroma z uporabo sodobnih elektronskih bančnih poti (elektronsko bančništvo oziroma s trajnimi nalogi). V vseh teh primerih velja že iz splošne ureditve predloga zakona, da za tako plačane račune ne velja obveznost davčnega potrjevanje po tem zakonu, saj ne gre za gotovinsko plačilo v skladu s določbami tega zakona. S predlaganim amandmajem se naslavlja tako imenovano množično periodično izdajanje računov, praviloma mesečno, za dobavo blaga in storitev ki se štejejo kot zadovoljevanje osnovnih potreb v sodobni družbi za sleherno gospodinjstvo in poslovni subjekt, zato se z zadevno določbo opredeljuje, da tudi v primeru gotovinskega plačila dobav takšnega blaga oziroma opravljanja storitev, dobavitelji ne štejejo za zavezance za davčno potrjevanje računov.

Vsebina

23. člen se spremeni tako, da se glasi: »Minister, pristojen za finance, izda predpis iz šestega odstavka 4. člena, osmega odstavka 5. člena, osmega odstavka 7. člena, sedmega odstavka 8. člena in tretjega odstavka 12. člena tega zakona najpozneje v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.«.

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe. V besedilu člena, ki določa rok za izdajo podzakonskih predpisov, se popravi ustrezen odstavek 8. člena in doda predpis iz tretjega odstavka 12. člena, s katerim se podrobneje uredi vsebino in obliko obvestila iz o obveznosti izdaje računa in obveznosti kupca, da izdani račun prevzame in zadrži.

Vsebina

V 26. členu se črta drugi odstavek.

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe. Vsebina dosedanjega drugega člena se ureja z novim petim odstavkom 25. člena tega zakona.

Vsebina

Črtata se drugi in tretji odstavek.

Razlaga

Gre za tipično nepotrebno in škodljivo administrativno obremenitev, ki jo vlada predpisuje zavezancem. Davčna uprava lahko sama od Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS pridobi podatke o območjih, kjer ni mogoča vzpostavitev elektronske povezave in ni potrebe, da bi s tem obremenjevali zavezance.

Vsebina

Besedilo 2. člena se spremeni tako, da se glasi: »Posamezni izrazi uporabljeni v tem zakonu , pomenijo naslednje: 1. »enkratna identifikacijska oznaka računa« je oznaka, ki se programsko ustvarja v informacijskem sistemu davčnega organa na podlagi določenega niza podatkov in je potrdilo, da je bil izdani račun prijavljen davčnemu organu. Za enkratno identifikacijsko oznako računa se uporablja kratica EOR; 2. »zaščitna oznaka izdajatelja računa« je oznaka, s katerim je izdani račun povezan z zavezancem za izvajanje postopka potrjevanja računov in je podatek za ugotavljanje pristnosti izvora računa. Za zaščitno oznako izdajatelja računa se uporablja kratica ZOI; 3. »račun« je račun pri gotovinskem poslovanju, izdan za dobavo blaga ali storitev, ki je delno ali v celoti plačan z gotovino. Kot račun se šteje tudi vsak račun za prejeto predplačilo, preden je dobava blaga ali storitev opravljena; 4. »plačilo z gotovino« je plačilo z bankovci in kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo, drugi načini plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev, plačila s plačilno ali kreditno kartico, čekom in drugi podobni načini plačila; 5. »poslovni prostor zavezanca« je vsak nepremičen ali premičen prostor, v katerem zavezanec stalno, občasno ali začasno izdaja račune za dobave blaga ali storitev pri gotovinskem poslovanju. Kot poslovni prostor zavezanca se lahko šteje del ali več ločenih delov nepremičnega prostora, v katerih se opravlja različna dejavnost. Premičen prostor je vsak premičen objekt ali elektronska naprava za izdajo računov. Elektronska naprava za izdajo računov se kot poslovni prostor zavezanca šteje v primerih, ko se račun ne izda v okviru premičnega objekta. Kot poslovni prostor zavezanca se šteje tudi vsak nepremičen ali premičen prostor, v katerem se izdajajo računi z uporabo vezane knjige računov; 6. »elektronska naprava za izdajo računov« je elektronska naprava z nameščeno programsko opremo, ki je v skladu z 38. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B in 90/14 – v nadaljnjem besedilu ZDavP-2); 7. »davčni organ« je Finančna uprava Republike Slovenije.«.

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe. V 1. in 2. točki se v sami opredelitvi pojmov določita kratici, ki se uporabljata za enkratno identifikacijsko oznako računa in zaščitno oznako izdajatelja računa. 3. točka se dopolni tako, da se kot račun, ki ga mora zavezanec za izvajanje postopka potrjevanja računov potrditi pri davčnem organu, šteje tudi račun za plačilo pred opravljeno dobavo blaga oziroma storitve, ki ga zavezanec izda kupcu fizični osebi. V 5. točki se jasneje opredeli pojem poslovnega prostora zavezanca, v katerem ta izvaja postopek potrjevanja računov. V skladu z opredelitvijo je poslovni prostor vsak prostor, zaprt ali odprt, nepremičen ali premičen, kjer zavezanec izdaja račune za opravljene dobave blaga ali storitev in za te prejme plačilo v gotovini. V primerih, ko zavezanec opravlja različne dejavnosti in ločeno izdaja račune po posameznih dejavnostih v istem poslovnem prostoru (zgradbi, hali, sobi), lahko za namene izvajanja tega zakona vodi ločene poslovne prostore po dejavnostih. V primerih, ko zavezanec opravlja dobave blaga ali storitev na terenu, se kot poslovni prostor šteje vozilo, stojnica ali drug premičen objekt in v primerih, ko zavezanec izvaja dobave blaga ali storitev brez uporabe premičnega vozila, stojnice ali drugega objekta, se kot ločen poslovni prostor šteje prenosna elektronska naprava za izdajo računov. Kot poslovni prostor se šteje tudi vsak premičen ali nepremičen prostor, v katerem se izdajajo računi z uporabo vezane knjige računov. V šesti točki se doda sklic na objave Zakona o davčnem postopku v Uradnem listu Republike Slovenije.

Vsebina

Drugi odstavek 6. člena se spremeni tako, da se glasi: »(2) Zavezanec mora davčnemu organu za namene dodelitve enkratne identifikacijske oznake računa sporočiti naslednje podatke o računu: 1. davčno številko zavezanca, ki izda račun , če izda račun v tujem imenu in za tuj račun pa tudi davčno številko davčnega zavezanca, v imenu in za račun katerega je bil izdan račun; 2. datum in čas izdaje računa; 3. številko računa in način dodelitve številke računa; 4. vrednost računa, skupno vrednost osnove po vrsti davka ali dajatve, razdeljeno po davčnih stopnjah, in pripadajoči davek ali dajatev, vrednost dobav na podlagi posebnih ureditev, dobav pri katerih je plačnik davka na dodano vrednost kupec blaga ali naročnik storitve, oproščenih dobav in neobdavčljivih dobav, ločeno po davčnih številkah iz 1. točke tega odstavka; 5. vrednost za plačilo, 6. davčno številko fizične osebe, ki izda račun z uporabo elektronske naprave; 7. zaščitno oznako izdajatelja računa; 8. davčno številko oziroma identifikacijsko številko za namene davka na dodano vrednost kupca oziroma naročnika v primerih, ko so ti podatki v skladu z davčnimi predpisi navedeni na računu; 9. številko prvotnega računa v primeru izvajanja postopka potrjevanja naknadne spremembe podatkov na računu iz četrtega odstavka tega člena.« . V petem odstavku se na koncu stavka pred piko doda beseda »računa«.

Razlaga

V 1. točki drugega odstavka je dodana še davčna številka davčnega zavezanca za primere, ko je račun izdan v tujem imenu in za tuj račun. V skladu z zakonom, ki ureja davek na dodano vrednost mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da sam, prejemnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun izda račun. V primeru, da zavezanec za izvajanje postopka potrjevanja računov izda račun v tujem imenu za tuj račun ali kot »samofakturiranje« (račun izda kupec blaga oziroma prejemnik storitve), davčnemu organu o tem sporoči tako, da navede davčno številko davčnega zavezanca v imenu in za račun katere je bil izdan račun. Gre za primere, ko mora izdajatelj v primeru obdavčene dobave DDV na računu obračunati, vendar tako izdani račun ni predmet evidentiranja v njegovih poslovnih knjigah ali evidencah, niti se tako obračunani DDV ne izkaže v obračunu DDV izdajatelja takega računa. V 3. točki drugega odstavka se kot podatek o računu, ki ga mora zavezanec poslati davčnemu organu doda še podatek o načinu dodelitve številke računa. Zavezanec bo davčnemu organu posredoval podatek oziroma oznako o tem, da ali je bila številka računu dodeljena centralno na nivoju poslovnega prostora ali posamično na nivoju elektronske naprave za izdajanje računov. Podatek bo davčnemu organu omogočal preverjanje, ali si računi sledijo v neprekinjenem zaporedju po vsakem poslovnem prostoru oziroma po elektronski napravi za izdajo računov v poslovnem prostoru, kot je predpisano v petem odstavku 5. člena tega zakona. V četrti točki drugega odstavka se dodajo še podatki o vrednosti dobav na podlagi posebnih ureditev, dobav, pri katerih je plačnik davka na dodano vrednost kupec blaga ali naročnik storitve in neobdavčljivih dobav. S tem je zagotovljeno enako poročanje, kot v primerih, ko zavezanec opravlja samo oproščene dobave. Doda se tudi obveznost ločenega sporočanja podatkov o vrednostih iz te točke za primere, ko zavezanec izdaja račune v imenu in za račun drugega davčnega zavezanca. Podatki bodo davčnemu organu omogočali preveritev, ali je davek na dodano vrednost na računih izkazan in obračunan v pravilnem znesku. Popravek v 8. točki drugega odstavka je redakcijski popravek. V 9. točki se v besedilo popravi z navedbo ustreznega odstavka. Dodana beseda v petem odstavku je redakcijski popravek.

Vsebina

V prvem odstavku se besedna zveza »2.000 do 50.000« nadomesti z besedno zvezo »400 do 10.000«, v drugem odstavku se besedna zveza »5.000 do 75.000« nadomesti z besedno zvezo »1.000 do 15.000« in v tretjem odstavku se besedna zveza »1.500 do 25.000« nadomesti z besedno zvezo »300 do 5.000«. Doda se novi četrti odstavek, ki se glasi: »(4) Z globo od 100 do 300 eurov se kaznuje samozaposleni v domači in umetnostni obrti, ki samostojno kot poklic opravlja dejavnost domače in umetnostne obrti in je registriran pri Obrtno podjetniški zbornici v skupini dejavnosti Domača in umetnostna obrt, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.« V dosedanjem četrtem odstavku, ki postane peti odstavek se besedna zveza »800 do 5.000« nadomesti z besedno zvezo »160 do 1.000«.

Razlaga

Predlagane kazni oziroma globe so v popolnem nesorazmerju s težo kršitve, zato predlagamo znižanje kazni za prekrške. Predlagamo tudi, da se za samozaposlene v domači in umetnostni obrti posebej določijo nižje kazni, ker gre za kategorijo oseb, ki deluje v panogi, kjer se dosega nizke prihodke iz poslovanja in za katero bi izrekanje predlaganih kazni pomenilo zaprtje dejavnosti.

Vsebina

V drugem odstavku se beseda »dveh« nadomesti z besedo »petih«.

Razlaga

Ista obrazložitev kot pri amandmaju k 9. členu.

Vsebina

V 9. členu se drugi in tretji odstavek spremenita tako, da se glasita: »(2) Zavezanec mora vzpostaviti elektronsko povezavo in davčnemu organu poslati podatke o računih iz drugega odstavka 6. člena tega zakona prek elektronske povezave v dveh delovnih dneh od dneva prekinitve povezave, razen v primerih iz tretjega odstavka tega člena. (3) Če zavezanec iz opravičljivih razlogov ne more vzpostaviti elektronske povezave v roku iz drugega odstavka tega člena, pošlje podatke o računih iz drugega odstavka 6. člena tega zakona prek vzpostavljene elektronske povezave najkasneje naslednji delovni dan po prenehanju vzrokov za zamudo.«. Za petim odstavkom se doda nov šesti odstavek, ki se glasi: »(6) Zavezanec mora hraniti podatek o enkratni identifikacijski oznaki računa iz prejšnjega odstavka tega člena skupaj s kopijo izdanega računa iz prvega odstavka tega člena v skladu s sedmim odstavkom 5. člena tega zakona.«.

Razlaga

Amandma v drugem odstavku sledi pripombi Zakonodajno pravne službe. V tretjem odstavku se določba, s katero je bilo prvotno zahtevano, da zavezanec zaprosi davčni organ za podaljšanje roka za sporočanje podatkov po postopku, določenem z 52. členom Zakona o davčnem postopku spremeni na način, da zavezanec nima drugih obveznosti kot to, da v primeru zamude pri sporočanju podatkov o računih davčnemu organu na zahtevo dokaže, da so za zamudo obstajali opravičljivi razlogi. Popravek v četrtem odstavku je redakcijske narave. Doda pa se nov šesti odstavki, ki določa hrambo podatka o naknadno dodeljeni enkratni identifikacijski oznaki računa skupaj s kopijo posameznega računa in gre za uskladitev obveznosti hrambe z določbami, ki urejajo hrambo v podobnih primerih.

Vsebina

Naslov člena se spremeni tako, da se glasi: »(obveznosti zavezanca in obveznosti Vlade RS)« Dodajo se novi sedmi, osmi in deveti odstavek, ki se glasijo: »(7) Vlada RS mora vsem zavezancem brezplačno zagotoviti elektronsko napravo za izdajo računov in brezplačno vzdrževanje strojne in programske opreme za to napravo. (8) Vlada RS mora vsem zavezancem, ki se nahajajo na področjih, kjer je mogoča vzpostavitev elektronske povezave za izmenjavo podatkov z davčnim organom, kriti stroške vzpostavitve in delovanja te elektronske povezave. (9) Minister, pristojen za finance podrobneje določi način izvrševanja sedmega in osmega odstavka tega člena.«

Razlaga

Vlada Mira Cerarja kljub temu, da je v socialnem sporazumu podpisala, da ne bo gospodarstvu nalagala novih davčnih obremenitev, to še vedno počne, hkrati pa gospodarstvu (in tudi delu civilne družbe – nevladnim organizacijam, društvom…) nalaga še nove administrativne obremenitve, ki zahtevajo veliko časa in stroškov za njihovo izvajanje. Glede na to, da Vlada Mira Cerarja nalaga vedno nove nepotrebne, nedomišljene in škodljive davčne in administrativne obremenitve je prav, da sama krije vsaj del obremenitev, ki jih nalaga drugim.

Vsebina

Besedilo 15. člena se spremeni tako, da se glasi: »Za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona je pristojen davčni organ. Za nadzor nad izvajanjem 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 5. člena, petega odstavka 7. člena ter prvega in drugega odstavka 12. člena tega zakona je pristojen tudi Tržni inšpektorat Republike Slovenije.«.

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe, hkrati pa je črtan drugi do četrti odstavek. Besedilo dosedanjega prvega odstavka je dopolnjeno s pooblastilom Tržnemu inšpektoratu Republike Slovenije za izvajanje nadzora nad vsebino izdanih računov, in sicer glede časa izdaje računa, oznake fizične osebe, ki izda račun, enkratne identifikacijske oznake računa in zaščitne oznake izdajatelja računa, natančneje pa se določi tudi pristojnost nadzora nad izvajanjem določb 12. člena tega zakona. Drugi do četrti odstavek se črta. Določbe so nepotrebne, ker je prepoved opravljanja dejavnosti in pečatenje poslovnih prostorov ustrezno urejeno že v 37. členu Zakona o finančni upravi.

Vsebina

K 3. členu V drugem odstavku se za 2. točko doda nova 3. točka, ki se glasi: »3. dobave blaga in storitev, ki jih opravi zavezanec, ki ima sedež oziroma naslov stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in za katere se kot kraj dobave po predpisih, ki urejajo davek na dodano vrednost, šteje Republika Slovenija, če skupna vrednost obdavčljivega dohodka zavezanca v tekočem koledarskem letu oziroma preteklem koledarskem letu ne presega zneska 7.500 EUR.«

Razlaga

Uvedba obvezne elektronske naprave za izdajo računov, ki omogoča elektronsko podpisovanje podatkov o računu in elektronsko povezavo za izmenjavo podatkov z davčnim organom bi nesorazmerno administrativno in finančno obremenila manjše zavezance, med katere sodijo samostojni podjetniki, kmetje, osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost in mikropodjetja. Gre za zavezance, kjer skupni obseg letno obdavčljivih dobav blaga oziroma storitev ne presega zneska 7.500 EUR. Med te zavezance sodijo npr. čevljarji, šivilje in drugi zavezanci, ki opravljajo manjša popravila, in podobno. Med take zavezance sodijo tudi kmetje, ki so prostovoljno vstopili v sistem vodenja knjigovodstva in so po sedanjem predlogu zakona dolžni uporabljati davčno blagajno, čeprav prodajajo manjše količine kmetijskih izdelkov. Nadalje sodijo med take zavezance tudi tisti kmetje, ki opravljajo dopolnilno dejavnost na kmetiji in imajo iz te dejavnosti manjše prihodke. Nabava in vzdrževanje elektronske blagajne pomeni za te manjše zavezance tako veliko administrativno in finančno breme, da se bo večina odločila za zaprtje oziroma prenehanje dejavnosti in za prehod bodisi v sivo ekonomijo ali v breme socialnih služb, kar zagotovo ni cilj zakonodajalca. Ti zavezanci bodo seveda še naprej dolžni izdajati račune na način, kot to predpisuje sedanja zakonodaja, torej z vezano knjigo računov, kar bo omogočalo ustrezen nadzor nad pravilnostjo poslovanja takih manjših subjektov.

Vsebina

V 10. členu se drugi in tretji odstavek spremenita tako, da se glasita: »(2) Zavezanec mora v primerih iz prvega odstavka tega člena vzpostaviti delovanje elektronske naprave za izdajo računov, kakor določa prvi odstavek 4. člena tega zakona, in davčnemu organu prek elektronske povezave poslati podatke o računih, izdanih na podlagi prvega odstavka tega člena, v dveh delovnih dneh od dneva prenehanja delovanja elektronske naprave, razen v primerih iz tretjega odstavka tega člena. (3) Če zavezanec iz opravičljivih razlogov ne more vzpostaviti delovanja elektronske naprave za izdajo računov v roku iz drugega odstavka tega člena, pošlje podatke o računih prek vzpostavljene elektronske povezave najkasneje naslednji delovni dan po prenehanju vzrokov za zamudo.«. Peti odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(5) Zavezanec pošlje davčnemu organu podatke o serijski številki vezane knjige računov, zaporedni številki posameznega obrazca računa in podatke iz drugega odstavka 6. člena tega zakona brez podatkov o času izdaje računa iz 2. točke, davčni številki fizične osebe, ki izda račun z uporabo elektronske naprave iz 6. točke in zaščitni oznaki izdajatelja računa iz 7. točke istega odstavka.«.

Razlaga

Amandma v drugem odstavku sledi pripombi Zakonodajno pravne službe, tako da je iz besedila bolj jasno, za katere račune se določa obveznost pošiljanja podatkov. V tretjem odstavku se določba, s katero je bilo prvotno zahtevano, da zavezanec zaprosi davčni organ za podaljšanje roka za sporočanje podatkov po postopku, določenem z 52. členom Zakona o davčnem postopku spremeni na način, da zavezanec nima drugih obveznosti kot to, da v primeru zamude pri sporočanju podatkov o računih davčnemu organu na zahtevo dokaže, da so za zamudo obstajali opravičljivi razlogi. V spremenjenem petem odstavku se med podatke, ki jih zavezanec pošlje davčnemu organu o računih, izdanih z uporabo vezane knjige računov dodata dva podatka, in sicer podatek o serijski številki vezane knjige računov in podatek o zaporedni številki posameznega obrazca računa oziroma seta obrazcev v vezani knjigi računov. Podatka sta potrebna za izvajanje nadzora FURS nad računi, ki niso izdani z uporabo elektronske naprave za izdajo računov.

Vsebina

Člen se črta.

Razlaga

Strinjamo se z mnenjem Zveze potrošnikov Slovenije, da je potrošnik kot kupec zavezan poravnati kupnino za izdelek oziroma storitev, pravilnost izdaje računov in odvajanja davkov pa je odgovornost prodajalcev blaga in storitev. Potrošnik tudi ne more nositi bremena nadzora nad pravilnostjo izdaje računov in odvajanja davkov. Ta naloga pripada nadzornim organom, ki potrošnikov ne smejo izkoriščati za namene evidentiranja in shranjevanja dokaznega gradiva, predvsem pa jih ne sankcionirati s kaznimi, ki so v popolnem nesorazmerju s težo t.i. kršitve.

Vsebina

Tretji odstavek 4. člena se spremeni tako, da se glasi: »(3) Namensko digitalno potrdilo je potrdilo v elektronski obliki, ki ga zavezanec uporablja za namene identifikacije v postopku elektronske izmenjave podatkov z davčnim organom in za elektronsko podpisovanje podatkov o računu v postopku potrjevanja računov.«. Peti in šesti odstavek se spremenita tako, da se glasita: »(5) Zavezanec mora pred začetkom izdaje računov sporočiti podatke o vseh poslovnih prostorih , v katerih izdaja račune, davčnemu organu. (6) Ministrica oziroma minister (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za finance, podrobneje določi vsebino, postopek pridobivanja in uporabo namenskega digitalnega potrdila.« .

Razlaga

Amandma sledi pripombi Zakonodajno pravne službe. V tretjem odstavku se jasneje opredeli, kaj je namensko digitalno potrdilo. Besedilo v petem odstavku se uskladi s pojmom »račun«, kot je opredeljen v 3. točki 2. člena. V šestem odstavku se pooblastilo ministru razširi za ureditev vsebine in postopka pridobitve namenskega digitalnega potrdila.

Vsebina

Prvi odstavek 19. člena se spremeni tako, da se glasi: »(1) Z globo od 4.000 do 75.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, če: 1. ne sporoči podatkov o poslovnih prostorih (peti odstavek 4. člena); 2. ne sprejme internega akta (šesti odstavek 5. člena in prvi odstavek 25. člena); 3. davčnemu organu ne pošlje podatkov o računu, ki so predpisani za namene izvajanja potrjevanja računov oziroma pošlje neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke o računu (drugi odstavek 6. člena); 4. ne izvede postopka potrjevanja računa za vse naknadne spremembe podatkov na računu (četrti odstavek 6. člena); 5. izda kopijo računa brez navedbe, da gre za kopijo (peti odstavek 6. člena); 6. izda račun, ki ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, razen, če ni s tem zakonom določeno drugače (četrti odstavek 7. člena); 7. ne izda računa v predpisanem roku (peti in šesti odstavek 7. člena); 8. ne izvede naknadnega postopka potrjevanja računov oziroma ga ne izvede v predpisanem roku (sedmi in osmi odstavek 7. člena); 9. pošlje neresnične ali nepopolne podatke o poslovnih prostorih (prvi, drugi, peti in šesti odstavek 8. člena); 10. ne izda računa z uporabo vezane knjige računov (prvi odstavek 11. člena in tretji odstavek 25. člena); 11. omogoči zavezancu izdajo računov in kopij računov v nasprotju z določbami tega zakona (prvi odstavek 14. člena); 12. ne zagotovi izpisa vseh izdanih kopij računov in zahtevanih podatkov s programsko opremo (drugi odstavek 14. člena).« .

Razlaga

S spremembami se kazenske določbe uskladijo z materialnimi določbami. Doda se nova 2. točka, s katero se kot hujši davčni prekršek opredeli dejstvo, da zavezanec ne predpiše pravil za dodeljevanje zaporednih številk računov, ne naredi popisa poslovnih prostorov in ne dodeli oznake poslovnim prostorom ter ne opredeli načina izdajanja računov v posameznem poslovnem prostoru z internim aktom. Besedili dosedanje 3. in 4. točke se združita, saj gre v obeh točkah za kršitve določb drugega odstavka 6. člena tega zakona. 6. točka se uskladi z materialno določbo, doda pa se tudi nova 8. točka, s katero se kot hujši davčni prekršek opredli neizpolnjevanje obveznosti iz novega sedmega oziroma osmega odstavka 7. člena zakona, ki določata postopek naknadnega potrjevanja računov v primerih izdanih računov, pri katerih v času izdaje računa ni znano, ali bo račun plačan z gotovino ali z nakazilom na transakcijski račun zavezanca in v primerih izdanih računov za opravljene storitve prek avtomatov. Z novo 10. točko se kot hujši davčni prekršek opredeli izdaja računa brez uporabe vezane knjige računov v primerih ko zavezanec izdaja račune brez elektronske naprave za izdajo računov zaradi nezmožnosti dostopa do spleta oziroma, ko se v prehodnem obdobju prostovoljno odloči, da za izdajo računov ne bo uporabljal elektronske naprave za izdajo računov. Dopolnitev kazenskih določb z novo 10. točko je potrebna z vidika sankcioniranja zavezanca v primerih, ko zavezanec uporabi vezano knjigo računov v skladu z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2), ker opravlja dejavnost ali del dejavnosti v poslovnem prostoru, ki se nahaja na območju, na katerem ni mogoče vzpostaviti elektronske povezave za izmenjavo podatkov z davčnim organom. Sankcija, ki je predpisana v ZDavP-2 se za te primere ne more uporabiti, saj zavezanec uporablja elektronske naprave za izdajo računov, ki so skladne z 38. členom ZDavP-2. Iz tega razloga je z vidika primerljive ureditve potrebno določiti sankcijo za neizdajo računa z uporabo vezane knjige računov po Zakonu o davčnem potrjevanju računov, saj pogoji za sankcioniranje po ZDavP-2 niso izpolnjeni (neuporaba elektronske naprave, ki je skladna z 38. členom ZDavP-2). Ista sankcija mora veljati tudi v primerih iz prehodnega obdobja iz 25. členu predloga zakona, ko se zavezanec odloči, da bo v določenem poslovnem prostoru uporabljal vezano knjigo računov in to opredeli v svojem internem aktu. Če bo ne glede na opredelitev v internem aktu v tem istem poslovnem prostoru za izdajo računov uporabil elektronsko napravo za izdajo računov, je potrebo predpisati sankcijo za neizdajo računa z uporabo vezane knjige računov po Zakonu o davčnem potrjevanju računov. V kolikor pa zavezanec izda račun z uporabo vezane knjige računov v primerih nedelovanja elektronske naprave za izdajo računov, pa so izpolnjeni pogoji za sankcioniranje po ZDavP-2, saj v trenutku izdaje računa nima naprave, ki bi bila skladna z 38. členom ZDavP-2.

Vsebina

Člen se črta.

Razlaga

Strinjamo se z mnenjem Zveze potrošnikov Slovenije, da je potrošnik kot kupec zavezan poravnati kupnino za izdelek oziroma storitev, pravilnost izdaje računov in odvajanja davkov pa je odgovornost prodajalcev blaga in storitev. Potrošnik tudi ne more nositi bremena nadzora nad pravilnostjo izdaje računov in odvajanja davkov. Ta naloga pripada nadzornim organom, ki potrošnikov ne smejo izkoriščati za namene evidentiranja in shranjevanja dokaznega gradiva, predvsem pa jih ne sankcionirati s kaznimi, ki so v popolnem nesorazmerju s težo t.i. kršitve.

Vsebina

V drugem odstavku se beseda »dveh« nadomesti z besedo »petih«.

Razlaga

Ista obrazložitev kot pri amandmaju k 9. členu.

Vsebina

V prvem odstavku se besedna zveza »2.000 do 50.000« nadomesti z besedno zvezo »400 do 10.000«, v drugem odstavku se besedna zveza »5.000 do 75.000« nadomesti z besedno zvezo »1.000 do 15.000« in v tretjem odstavku se besedna zveza »1.500 do 25.000« nadomesti z besedno zvezo »300 do 5.000«. Doda se novi četrti odstavek, ki se glasi: »(4) Z globo od 100 do 300 eurov se kaznuje samozaposleni v domači in umetnostni obrti, ki samostojno kot poklic opravlja dejavnost domače in umetnostne obrti in je registriran pri Obrtno podjetniški zbornici v skupini dejavnosti Domača in umetnostna obrt, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.« V dosedanjem četrtem odstavku, ki postane peti odstavek se besedna zveza »800 do 5.000« nadomesti z besedno zvezo »160 do 1.000«.

Razlaga

Predlagane kazni oziroma globe so v popolnem nesorazmerju s težo kršitve, zato predlagamo znižanje kazni za prekrške. Predlagamo tudi, da se za samozaposlene v domači in umetnostni obrti posebej določijo nižje kazni, ker gre za kategorijo oseb, ki deluje v panogi, kjer se dosega nizke prihodke iz poslovanja in za katero bi izrekanje predlaganih kazni pomenilo zaprtje dejavnosti.

Vsebina

Naslov člena se spremeni tako, da se glasi: »(nadzor in poročanje)« Doda se novi drugi odstavek, ki se glasi: »(2) Davčni organ na svoji spletni strani mesečno objavlja poročilo o delovanju centralnega informacijskega sistema Finančne uprave RS, predvsem podatke o povprečnem času trajanja postopkov dodeljevanja identifikacijskih oznak računov in izpadih tega sistema.«

Razlaga

V predlogu zakona so določene številne obveznosti zavezancev in drakonske kazni v kolikor teh obveznosti ne izpolnjujejo, medtem, ko za davčni organ ni določene niti obveznosti poročanja o delovanju njegovega informacijskega sistema, ki je ključen za izvajanje tega zakona. Poleg tega je spremljanje delovanja sistema in poročanje o delovanju sistema predpogoj za njegovo nadgrajevanje in izboljševanje.

Vsebina

Drugi odstavek se dopolni z novo 4. točko, ki se glasi: »4. opravljanje storitev zavarovalnic«

Razlaga

Zavarovalnice sodijo med nadzorovane finančne institucije. Poslovanje zavarovalnic je specifično. Sklenitev zavarovalnega posla pomeni zavezo zavarovalnice za izplačilo odškodnine v primeru škodnega dogodka oziroma pri dolgoročnih življenjskih zavarovanjih tudi upravljanje s sredstvi zavarovancev. Upravičenost do izplačila odškodnine ali privarčevanih sredstev je pogojena z veljavno sklenjeno zavarovalno pogodbo, ki mora biti evidentirana v informacijskem sistemu zavarovalnice, kar pomeni tudi evidenco za potrebe davčnih obračunov. Vplačane ali obračunane premije se v poslovnih izkazih zavarovalnic izkazujejo kot prihodki iz naslova poslovanja vendar je potrebno izpostaviti dejstvo, da gre za sredstva zavarovancev, ki se v primeru življenjskih zavarovanj beležijo na osebnih računih zavarovancev, v primeru premoženjskih zavarovanj pa premijski prihodki predstavljajo vir za izplačilo odškodnin. Neustrezno evidentiranje premijskih prihodkov v sistemih zavarovalnic je tudi zaradi tega dejstva nemogoče.

Vsebina

V drugem odstavku se beseda »dveh« nadomesti z besedo »petih«.

Razlaga

Odzivnost računalniških podjetij oziroma strokovnjakov večinoma ne omogoča odprave napak oziroma ponovne vzpostavitve povezav v roku dveh delovnih dneh, zato predlagamo podaljšanje roka.

Vsebina

Črtata se drugi in tretji odstavek.

Razlaga

Gre za tipično nepotrebno in škodljivo administrativno obremenitev, ki jo vlada predpisuje zavezancem. Davčna uprava lahko sama od Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS pridobi podatke o območjih, kjer ni mogoča vzpostavitev elektronske povezave in ni potrebe, da bi s tem obremenjevali zavezance.

Vsebina

Člen se črta.

Razlaga

Ista obrazložitev kot pri amandmaju k 12. členu.

Vsebina

Četrta točka se spremeni tako, da se glasi: »4. »plačilo z gotovino« je plačilo z bankovci in kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo.«

Razlaga

Za plačilo z gotovino ni možno šteti druge načine plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev, predvsem pa za plačila z gotovino ni možno šteti plačila s plačilno ali kreditno kartico, čekom in druge podobne načina plačila. Za ta plačila je namreč zagotovljena sledljivost denarnega toka. Predlagana definicija »plačilo z gotovino« bo prizadela predvsem društva in neprofitne organizacije, ki omogočajo plačilo članarin oziroma naročnin svojim članom tudi preko interneta z uporabo plačilne kartice (neposredno ali posredno preko PayPal, Skrill in podobno) ali monete, saj bodo morala nabaviti ustrezen program in kriti stroške vzdrževanja takega programa. Predlagana definicija »plačilo z gotovino« pa ni samo neživljenjska, temveč je tudi nestrokovna in v nasprotju z samo seboj, saj je v tretji točki istega člena definicija »računi pri gotovinskem poslovanju« so računi, izdani za dobavo blaga in storitev, ki so delno ali v celoti plačani z gotovino. Posebej opozarjamo tudi na obrazložitev Finančne uprave RS (FURS), ki je odgovorilo na vprašanje v zvezi s spremenjenim pravilnikom o izvajanju zakona o davčnem postopku. Vprašanje se je glasilo: Ali se plačilo s plačilno kartico šteje za gotovinsko plačilo ali plačilo na TRR? Odgovor FURS: Z vidika izvajanja Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku plačilo s plačilnimi in kreditnimi karticami ne pomeni gotovinskega poslovanja, saj je pri tovrstnem poslovanju zagotovljena sledljivost denarnega toka.

Vsebina

V prvem odstavku se besedna zveza »Z globo od 4.000 do 75.000 eurov« nadomesti z besedno zvezo »Z globo v višini 30% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 800 eurov in ne več kot 15.000 eurov« V drugem odstavku se besedna zveza »Z globo od 10.000 do 125.000 eurov« nadomesti z besedno zvezo »Z globo v višini 45% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 2.000 eurov in ne več kot 25.000 eurov« V tretjem odstavku se besedna zveza »Z globo od 3.000 do 50.000 eurov« nadomesti z besedno zvezo »Z globo v višini 20% od povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar ne manj kot 600 eurov in ne več kot 10.000 eurov« V četrtem odstavku se besedna zveza »1.200 do 10.000« nadomesti z besedno zvezo »240 do 2.000« Doda se nov peti odstavek, ki se glasi: »(5) Samozaposleni v domači in umetnostni obrti, ki samostojno kot poklic opravljajo dejavnost domače in umetnostne obrti in so registrirani pri Obrtno podjetniški zbornici v skupini dejavnosti Domača in umetnostna obrt so izvzeti iz kaznovanja po tem členu in 20. členu.«

Razlaga

Iz kaznovanja po tem členu in posledično 20. členu izvzemamo samozaposlene v domači in umetnostni obrti, ker zaradi narave panoge v kateri delujejo in nizkih prihodkov, ki jih dosegajo kaznovanje po tem členu ne bi bilo smiselno. Na isti princip kot so določene globe za posebej hude davčne prekrške v Zakonu o davčnem postopu, predlagamo, da bi se določile globe tudi v tem zakonu za hujše davčne prekrške, torej v višini oziroma določenem odstotku povzročene škode ali pridobljene protipravne premoženjske koristi, vendar z določenim razponom globe.

Vsebina

Naslov člena se spremeni tako, da se glasi: »(obveznosti zavezanca in obveznosti Vlade RS)« Dodajo se novi sedmi, osmi in deveti odstavek, ki se glasijo: »(7) Vlada RS mora vsem zavezancem brezplačno zagotoviti elektronsko napravo za izdajo računov in brezplačno vzdrževanje strojne in programske opreme za to napravo. (8) Vlada RS mora vsem zavezancem, ki se nahajajo na področjih, kjer je mogoča vzpostavitev elektronske povezave za izmenjavo podatkov z davčnim organom, kriti stroške vzpostavitve in delovanja te elektronske povezave. (9) Minister, pristojen za finance podrobneje določi način izvrševanja sedmega in osmega odstavka tega člena.«

Razlaga

Vlada Mira Cerarja kljub temu, da je v socialnem sporazumu podpisala, da ne bo gospodarstvu nalagala novih davčnih obremenitev, to še vedno počne, hkrati pa gospodarstvu (in tudi delu civilne družbe – nevladnim organizacijam, društvom…) nalaga še nove administrativne obremenitve, ki zahtevajo veliko časa in stroškov za njihovo izvajanje. Glede na to, da Vlada Mira Cerarja nalaga vedno nove nepotrebne, nedomišljene in škodljive davčne in administrativne obremenitve je prav, da sama krije vsaj del obremenitev, ki jih nalaga drugim.

Vsebina

K 3. členu V drugem odstavku se za 3. točko doda nova 4. točka, ki se glasi: »4. dobave blaga in storitev, ki jih opravi zavezanec, ki ima sedež oziroma naslov stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in za katere se kot kraj dobave po predpisih, ki urejajo davek na dodano vrednost, šteje Republika Slovenija, če skupna vrednost obdavčljivega dohodka zavezanca v tekočem koledarskem letu oziroma preteklem koledarskem letu ne presega zneska 7.500 EUR.«.

Razlaga

Uvedba obvezne elektronske naprave za izdajo računov, ki omogoča elektronsko podpisovanje podatkov o računu in elektronsko povezavo za izmenjavo podatkov z davčnim organom, bi nesorazmerno administrativno in finančno obremenila manjše zavezance, med katere sodijo samostojni podjetniki, kmetje, osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost in mikropodjetja. Gre za zavezance, kjer skupni obseg letno obdavčljivih dohodkov od dobav blaga oziroma storitev ne presega zneska 7.500 EUR. Med te zavezance sodijo npr. čevljarji, šivilje in drugi zavezanci, ki opravljajo manjša popravila, in podobno. Med take zavezance sodijo tudi kmetje, ki so prostovoljno vstopili v sistem vodenja knjigovodstva in so po sedanjem predlogu zakona dolžni uporabljati davčno blagajno, čeprav prodajajo manjše količine kmetijskih izdelkov. Nadalje sodijo med take zavezance tudi tisti kmetje, ki opravljajo dopolnilno dejavnost na kmetiji in imajo iz te dejavnosti manjše prihodke. Nabava in vzdrževanje elektronske blagajne pomeni za te manjše zavezance tako veliko administrativno in finančno breme, da se bo večina odločila za zaprtje oziroma prenehanje dejavnosti in za prehod bodisi v sivo ekonomijo ali v breme socialnih služb, kar zagotovo ni cilj zakonodajalca. Ti zavezanci bodo seveda še naprej dolžni izdajati račune na način, kot to predpisuje sedanja zakonodaja, torej z vezano knjigo računov, kar bo omogočalo ustrezen nadzor nad pravilnostjo poslovanja takih manjših subjektov.

Vsebina

10. točka prvega odstavka 19. člena se spremeni tako, da se glasi: »10. ne izda računa z uporabo vezane knjige računov (prvi odstavek 10. člena in prvi odstavek 11. člena);« .

Razlaga

V 10. točki je treba dodati sklic na prvi odstavek 10. člena, na podlagi katerega mora zavezanec prav tako izdati račun z uporabo vezane knjige računov in sicer v primerih nedelovanja elektronske naprave. Na ta način so zavezanci sankcionirani na enak način kot je že predvideno za primere, ko zavezanec opravlja dejavnost v poslovnem prostoru, ki se nahaja na območju, kjer ni mogoče vzpostaviti elektronske povezave za izmenjavo podatkov z davčnim organom Potrebno pa je črtanje sklica na tretji odstavek 25. člena, saj le-ta določa, da zavezanec v okviru posameznega poslovnega prostora ne sme poljubno menjati načinov izdaje računov, brez podlage v internem aktu. Ni pa predpisana obveznost izdaje računa z uporabo vezane knjige računov, ampak je to odločitev zavezanca, ki je možna na podlagi prvega odstavka 25. člena. V kolikor pa zavezanec ne glede na odločitev ne izda računa z uporabo vezane knjige računov, veljajo splošne določbe, torej, da zavezanec ni izdal računa v predpisanem roku, za kar pa je sankcija predpisana v 7. točki prvega odstavka 19. člena.

Vsebina

Razlaga

Davčni organ je tisti, ki je dolžan nadzirati delo in poročanje davčnih zavezancev. V primerih, ko pri zavezancih ugotovi nepravilnosti, pa jih lahko oziroma jih mora kaznovati. Denarna globa potrošnika v primerih, ko ne more predložiti računa je možno razumeti kot prelaganje odgovornosti za pristojnost nadzora nad delom zavezancev, kar pa je nesprejemljivo.

Vsebina

V drugem odstavku se doda nova 4. točka, ki se glasi: »4. opravljanje storitev zavarovalnic, bank in hranilnic.«

Razlaga

Nova četrta točka drugega odstavka iz kroga zavezancev za izvajanje postopka potrjevanja računov dodatno izključuje zavarovalnice in banke ter hranilnice. Za bančne in zavarovalne storitve velja posebna davčna obravnava in se od teh storitev ne plačuje DDV. Zato ni smiselno, da se enako obravnavajo, kot blago in storitve, ki so podvrženi sistemu DDV. Temeljni cilj Predloga zakona o davčnem potrjevanju računov je uvedba sistema, ki bo omogočal pregledno in zanesljivo evidentiranje gotovinskega prometa davčnih zavezancev in s tem zmanjšal obseg sive ekonomije, preprečeval davčne utaje in goljufije na področju DDV, davka od dohodka pravnih oseb, davka od dohodkov iz dejavnosti, dohodnine ter drugih dajatev. Tako zavarovalnice kot banke so visoko regulirane dejavnost, tj. Zakon o zavarovalništvu in Zakon o bančništvu, ki opredeljujeta tudi nadzorne mehanizme. Kot finančni instituciji imata tudi nadzornike, v primeru zavarovalnic gre za Agencijo za zavarovalni nadzor, v primeru bank pa gre za Banko Slovenije. Iz poročil o opravljenih nadzorih, rednih ter izrednih, ni možno zaključiti, da bi v procesu izvajanja zavarovalniških ter bančnih storitev dejansko lahko prihaja do sive ekonomije ter davčnih utaj. Glede na cilje, ki jih zasleduje Predlog zakona o davčnem potrjevanju računov in glede na navedeno je možno zaključiti, da predlog zakona ciljev ne bo dosegel pri zavezancih, ki opravljajo bančne in zavarovalniške storitve. Predlog zakona bo tem zavezancem zgolj povzročil nepotrebne stroške, ki jih bosta zavezanca morala na koncu prevaliti na uporabnike/potrošnike. Glede na šibko gospodarsko rast in dolgotrajno gospodarsko krizo s katero smo se soočali zadnjih 6 let, bi povečanje stroškov pri potrošnikih, predvsem pa pri gospodarskih subjektih, ki uporabljajo zavarovalniške ter bančne storitve, dodatno zmanjšalo njihovo konkurenčno pozicijo v primerjavi s konkurenti, ki te storitve koristijo pri zavezancih, ki ne poslujejo na področju Republike Slovenije.

Vsebina

V 23. členu se besedilo »osmega odstavka 7. člena« nadomesti z besedilom »dvanajstega odstavka 7. člena«.

Razlaga

Ta amandma je potreben zaradi uskladitve s sprejetim amandmajem k 7. členu na matičnem odboru. Tako je v 23. členu predloga zakona potrebno popraviti sklicevanje na ustrezni odstavek 7. člena, kjer je urejeno pooblastilo ministru, pristojnemu za finance, za izdajo podzakonskega predpisa.